Vrednost podjetja

Vrednost podjetja lahko izračunamo na različne načine, osnovno vodilo pri izbiri ustrezne metodologije pa je namen vrednotenja, ki je lahko tako transakcijski, kot tudi netransakcijski. V tem prispevku predstavljamo osnovne koncepte ocenjevanja vrednosti manjših, zasebnih podjetij za namen tržne prodaje podjetja.

Za osebni posvet na temo vrednosti in prodaje vašega podjetja, smo vam vedno na voljo svetovalci Borze posla, na brezplačen uvodni posvet, na temo vrednosti in prodaje vašega podjetja, se lahko prijavite tukaj.

“Koliko je vredno moje podjetje?” je ponavadi eno izmed prvih vprašanj podjetnika, ko se ta prične poigravati z mislijo o prodaji svojega podjetja. Ker pa podjetje ni statična stvar, kot naprimer nepremičnina ali vozilo, je ocenjevanje vrednosti podjetja nekoliko bolj kompleksno opravilo. Vrednost podjetja lahko obravnavamo iz različnih vidikov. V nadaljevanju bomo podrobneje pregledali osnovne koncepte vrednotenja manjših, zasebnih podjetij, ki se pomembno razlikujejo od metod, ki se uporabljajo pri ocenjevanju vrednosti večjih družb, katerih delnice je možno kupiti na organiziranih trgih.

Na brezplačen uvodni posvet, na temo vrednosti in prodaje vašega podjetja, se lahko prijavite tukaj.

Za začetek definirajmo pojem malega podjetja. Vsi poznamo, ali pa si lahko poiščemo, definicijo malega podjetja, kot ga določa Zakon o gospodarskih družbah. Mi pa se bomo definicije malega podjetja lotili nekoliko bolj pragmatično. Kot malo bomo definirali podjetje, ki ima v eni osebi združeni dve ključni funkciji v podjetju – lastniško in poslovodsko. In verjetno nisem daleč od resnice, če trdim, da tudi po tej definiciji med mala podjetja spada večina podjetij z manj kot 50 zaposlenimi, podobno kot malo podjetje definira ZGD.

Pri prevzemu malega podjetja, se običajno na novega lastnika prenašata obe omenjeni funkciji, lastniška in poslovodska. Zato je v tem kontekstu potrebno obravnavati tudi denarni tok. Ne gledamo torej le na denarni tok iz poslovanja, ki je na voljo lastniku, temveč iščemo diskrecijski denarni tok, to je zaslužek, ki je podjetniku na voljo tako v vlogi lastnika, kot tudi v vlogi poslovodje.

Iščemo diskrecijski denarni tok, ki je podjetniku na voljo tako v vlogi lastnika, kot tudi v vlogi poslovodje.

Torej, če pri ocenjevanju vrednosti večjih podjetij iščemo predvsem vrednost podjetja za naložbenika, pa pri ocenjevanju vrednosti manjših podjetij ocenjujemo vrednost podjetja za lastnika, ki je hkrati tudi manager, pogosto tudi vodja prodaje, nabave, razvoja, po potrebi pa tudi hišnik. Ocenjujemo torej vrednost podjetja za podjetnika!

 

Osnovne metode ocenjevanja vrednosti podjetja

Vrednost podjetjaPri ocenjevanju vrednosti podjetij se poslužujemo različnih metod vrednotenja, ki jih v osnovi delimo na 3 skupine:

– na sredstvih zasnovane metode;
– na donosu zasnovane metode;
– metode tržnih primerjav.

Na sredstvih zasnovane metode ocenjevanja vrednosti podjetja (najpogosteje uporabljena je metoda prilagojenih knjigovodskih vrednosti) se osredotočajo predvsem na vrednost premoženja in so pogojno lahko uporabne v primerih, ko ima podjetje v lasti pomemben delež opredmetenih sredstev ali ko je podjetje nedonosno. Če vrednotimo podjetje na podlagi sredstev, ocenjujemo zgolj vrednost premoženja podjetja, osnovna logika je torej sledeča: vrednost sredstev – vrednost obveznosti = vrednost podjetja. Tako izračunana vrednost pa ne vključuje premije za delujoče podjetje, definirano kot “going concern”, ki že ima sposobnost ustvarjanja prihodkov in zaslužka. Na sredstvih zasnovane metode tako same po sebi niso primerne za ocenjevanje vrednosti delujočih podjetij, lahko pa služijo, kot podpora pri preverjanju ustreznosti rezultatov, ki jih prikažejo primarne metode. Podjetje je namreč v vsakem primeru vredno najmanj toliko, kolikor je vredno premoženje podjetja.

Na donosu zasnovane metode ocenjevanja vrednosti podjetja (metoda kapitalizacije, DCF metoda) ocenjujejo vrednost podjetja za naložbenika, na podlagi bodočih donosov, pod predpostavko, da gre za zrelo podjetje, s konstantno in predvidljivo stopnjo rasti. Že na podlagi osnovne definicije je jasno, da takšne metode niso primerne za ocenjevanje vrednosti manjših, zasebnih podjetij, kjer običajno iščemo vrednost podjetja za podjetnika (ne za naložbenika), hkrati pa so manjša podjetja bistveno bolj nagnjena k nihanjem pri poslovanju, v večini primerov je trend poslovanja precej nekonsistenten, saj že manjši pretresi na trgu, pozitivni in negativni, lahko pomembno vplivajo na poslovanje podjetja.

Metode tržnih primerjav ocenjujejo vrednost podjetja skozi parametre, ki jih lahko primerjamo med obravnavanim podjetjem in podobnimi podjetji, ki so se v preteklosti prodala. Največji izziv tovrstnih metod je razpoložljivost podatkov primernih za primerjave. Pri Borzi posla smo član različnih združenj, ki povezujejo strokovnjake pri prodaji podjetij (Transeo, IBBA), katerih člani zbiramo podatke o transakcijah z zasebnimi podjetji in o teh podatkih tudi poročamo v skupno bazo. Na ta način zbrani podatki lahko služijo kot osnova za tržne primerjave, najpogosteje primerjani kazalniki pa so SDE (Sellers Discretionary Earnings), EBITDA (Earnings Before Interest, Taxes, Depreciation and Amortization) in MVIC (Median Value of Invested Capital).

Ocenjevanje vrednosti na podlagi tržnih primerjav je metoda, ki jo pri Borzi posla običajno uporabljamo, saj nas primarno zanima najverjetnejša cena, ki jo bomo za podjetje dosegli na trgu. Za tržne primerjave uporabljamo bazo transakcij z zasebnimi podjetij, ki jo ureja BVR (Business Valuation Resources), pogoj za pravilno izvedene tržne primerjave pa je ustrezna normalizacija finančnih poročil. Skozi normalizacijo finančnih poročil ocenjevalec poskrbi, da je struktura obravnavanega podjetja enaka strukturi podjetij v bazi za primerjave. Pri tržnih primerjavah je namreč ključnega pomena, da primerjamo “jabolka z jabolkami”, velja torej podobno, kot pri ocenjevanju tržne vrednosti nepremičnin, vozil, strojev, ipd.

Katera metoda je torej primerna za ocenjevanje vrednosti manjšega, zasebnega podjetja?

Naredimo korak nazaj in se vprašajmo zakaj bi nekdo sploh želel prevzeti manjše, delujoče podjetje? Odgovor, ki ga boste slišali v večini primerov je – da bo z njim zaslužil. Ker pa pri manjših podjetjih, kjer je lastnik običajno tudi aktivno vpleten v poslovanje, dobiček ni edini vir zaslužka, je na vrednost takšnega podjetja potrebno gledati širše, predvsem pa bolj bolj življensko.

Malo podjetje običajno lastniku ne predstavlja zgolj plemenitenja vloženih sredstev. V večini primerov podjetje lastniku, torej podjetniku, zagotavlja redni mesečni dohodek in na ta način glavni vir zaslužka podjetnika. Osnovna logika je torej zelo preprosta – več kot se v poslu skriva zaslužka, več je podjetje vredno.

Osnovna logika je torej zelo preprosta – več kot se v poslu skriva zaslužka, več je podjetje vredno.

Pri ocenjevanju vrednosti delujočega podjetja, za namen tržne prodaje, je torej zaslužek v večini primerov glavno merilo vrednosti. Od definicije zaslužka, zrelosti in predvidljivosti poslovanja ter možnosti primerjav s podobnimi prodanimi podjetji v preteklosti pa je odvisno, katero metodo bomo uporabili. Podobno, kot smo vajeni pri ocenjevanju tržne vrednosti vozila ali nepremičnine, tudi pri ocenjevanju vrednosti podjetja, za namen tržne prodaje, iščemo predsvem odgovor na vprašanje “Koliko bo kupec najverjetneje pripravljen plačati za prevzem podjetja?”.

 

Kako denarni tok vpliva na vrednost podjetja

V zasebnih podjetjih, kjer finančna poročila običajno niso revidirana, lahko lastnik že z lastnimi stroški močno vpliva na denarni tok iz poslvanja (EBITDA), zato pri ocenjevanju donosnosti zasebnega podjetja običajno izračunavamo diskrecijski denarni tok (SDE), ki prikazuje koliko v poslu ostane zaslužka, predno si lastnik izplača svoj dohodek in pred ostalimi z lastnikom povezanimi stroški.

V zahodnem svetu so se za vrednotenje zasebnih podjetij, za namen tržne prodaje, uveljavile metode ocenjevanja vrednosti podjetja, ki temeljijo na tržnih primerjavah kazalnika SDE. Če kazalnik EBITDA predstavlja denarni tok iz poslovanja, torej zaslužek za investitorja, pa se SDE (Sellers Discretionary Earnings – prevedeno “diskrecijski denarni tok”), uporablja kot ocena zaslužka, ki je na voljo aktivnemu lastniku podjetja, torej podjetniku. S tako definiranim zaslužkom podjetnik financira svoj življenski slog in razvoj poslovanja. SDE torej, poleg EBITDA, vključuje tudi vse osebne koristi, bonitete in dodatke, ki jih podjetnik uživa tako v svoji lastniški, kot tudi v svoji upravljalski vlogi (vir: https://www.divestopedia.com/).

SDE izračunamo tako, da EBITDA povečamo za strošek plače in ostale diskrecijske stroške lastnika, ter vse ostale stroške, ki niso nujno potrebni za poslovanje podjetja (sponzorstva, donacije, članarine,…). Logika je preprosta – ocenjujemo koliko zaslužka bo novemu lastniku (prevzemniku) ostalo na voljo po tem, ko se bo sedanji lastnik umaknil iz podjetja.

 

Multiplikatorji pri vrednotenju podjetij

Diskrecisjki denarni tok oziroma zaslužek podjetnika je torej skupni imenovalec o katerem je govora, ko za pogajalsko mizo sedita prodajalec in prevzemnik zasebnega podjetja. Ko je zaslužek definiran pa si bo kupec želel izračunati v kolikšnem času se bo njegova investicija v posel povrnila. Govorimo torej o multiplikatorju. Primer: multiplikator 3 pomeni, da se investicija kupcu povrne v 3 letih. Pri prodaji malih podjetij se multiplikator SDE najpogosteje giblje med 1 in 3.

Vrednost multiplikatorja je v prvi vrsti odvisna od panoge in velikosti podjetja oziroma višine zaslužka. Pri manjših podjetjih, kjer diskrecijski denarni tok komajda zadostuje za (samo)zaposlitev lastnika, se vrednost multiplikatorja SDE običajno giblje med 1 in 2. Ko SDE preseže vrednost 100.000 EUR, se multiplikator najpogosteje giblje med 2 in 3. Ko omenjeni kazalnik preseže vrednost 500.000 EUR, pa je namesto SDE smiselno pričeti operirati s kazalnikom EBITDA. Ker je vrednost EBITDA za isto podjetje običajno manjša, kot vrednost SDE, se tudi vrednost multiplikatorja ustrezno spremeni. Multiplikator EBITDA za manjša podjetja najpogosteje znaša med 3 in 5. Ko EBITDA preseže vrednost 2 mio EUR, pa so v igri tudi višji multiplikatorji, istočasno pa podjetje pri tej velikosti že postane zanimivo tudi za povsem novo skupino kupcev, kot so finančni kupci oziroma investitorji (vir: http://www.choicebizops.com/).

Na končno doseženo prodajno ceno pa vpliva tudi množica drugih dejavnikov, ki so večinoma povezani s tveganji ob in po prevzemu. V nadaljevanju naštevam nekaj teh dejavnikov.

Dejavniki, ki pozitivno vplivajo na doseženo ceno v primeru tržne prodaje:
– Tradicija poslovanja več kot 10 let;
– Diskrecijski denarni tok več kot 50.000 EUR;
– Kontinuiran trend rasti prihodkov v obdobju zadnjih 3 do 5 let;
– Pomemben delež vrednosti opredmetenih sredstev;
– Izdelki in storitve z očitnimi konkurenčnimi prednostmi;
– Prepoznavna in zaupanja vredna blagovna znamka;
– Razpršenost kupcev in dobaviteljev;
– Kontinuiteta zaposlenih in vodstva po prevzemu;
– Zmožnost poslovanja brez aktivne vpletenosti lastnika;
– Odlična lokacija in dobri najemni pogoji;
– Rastoča in perspektivna panoga;
– Visoke vstopne ovire v panogo;
– Transparentna finančna poročila;
– Kredibilen razlog za prodajo;
– Dostopni pogoji za prevzem in možnost financiranja;
– Enostavno prenosljivo poslovanje na novega lastnika;

Dejavniki, ki negativno vplivajo na doseženo ceno pri tržni prodaji:
– Tradicija poslovanja manj kot 3 leta;
– Diskrecijski denarni tok manj kot 30.000 EUR;
– Trend padanja prihodkov v zadnjih 3 do 5 letih;
– Prevelika odvisnost od posameznega kupca ali dobavitelja;
– Prevelika odvisnost poslovanja od lastnika podjetja;
– Prevzem posla brez vodstva in zaposlenih;
– Panoga ali izdelek v zatonu;
– Netransparentna finančna poročila;
– Nepripravljenost na pomoč pri financiranju prevzema;

Potreba po aktivni vpletenosti lastnika je prav tako eden izmed pomembnejših dejavnikov in je tudi ključna razlika med prodajo manjšega, zasebnega podjetja in prodajo večjega podjetja ali korporacije. Cilj vsakega podjetnika, ki razmišlja o prodaji svojega podjetja, bi moral biti vzpostavitev “samo-delujočega sistema”, popolna neodvisnost poslovanja od lastnika podjetja namreč odpre tudi možnost prodaje bistveno širšemu krogu kupcev.

 

Končni izračun vrednosti podjetja

Vrednost podjetja oziroma izhodiščno ceno ob prodaji lahko torej določite tako, da diskrecijski denarni tok, torej zaslužek, ki je vam, kot aktivnemu lastniku na voljo, pomnožite z ustreznim multiplikatorjem, značilnim za vašo panogo in velikost podjetja. S strokovnjakom za prodajo podjetij pa se posvetujte, kaj vse na ta način izračunana vrednost vključuje, kakšna je najbolj ustrezna struktura pri prodaji in kakšne so davčne posledice tovrstnih transakcij. Za osebni posvet na temo vrednotenja in prodaje vašega podjetja pa smo vam na voljo tudi svetovalci Borze posla, na brezplačen uvodni posvet na temo vrednotenja in prodaje vašega podjetja se lahko prijavite tukaj.

Na brezplačen uvodni posvet, na temo vrednosti in prodaje vašega podjetja, se lahko prijavite tukaj.

 

Vrednotenje podjetja v času recesije in COVID-19

V začetku letošnjega leta (2020) je pandemija Korona virusa ohromila, ponekod celo popolnoma zaustavila, gospodarstva držav po vsem svetu. Večina podjetnikov se je znašla v nezavidljivem položaju, ko so praktično čez noč ostali brez prihodkov, tekoče stroške poslovanja pa so morali pokriti iz lastnih finančnih rezerv ali pa se celo dodatno zadolžiti. Glede na to, da v tem prispevku govorimo o vrednosti podjetja za namen tržne prodaje, se bomo skušali postaviti predsvem v vlogo prevzemnika v takšni situaciji.

Pri Borzi posla smo imeli v začetku marca 2020 dva prodajna mandata v zaključni fazi, kupca obeh projektov sta se ob začetku karantene odločila, da bosta z zaključkom transakcije počakala, dokler se razmere ne umirijo. Vendar zanimanje za posel je ostalo pri obeh. Še več, v prvih tednih karantene smo prejeli tudi mnogo klicev in sporočil drugih potenacialnih kupcev, vse po vrsti je zanimalo predvsem, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo po zaključku karantene, najpogostejše vprašanje pa “ali bodo kakšne nove, zanimive in pa predsvem poceni priložnosti za prevzem posla?”.

Kupci pričakujejo, da so bo po tako stresnem podjetniškem obdobju, nekoliko spremenila drža podjetnikov, ki želijo iz posla izstopiti in se bodo bolj kot prej, pripravljeni pogajati glede cene in pogojev. Kupci se zavedajo, da bodo imela mnoga podjetja na kratek rok probleme z likvidnostjo, vendar hkrati razmišljajo dolgoročno. Kupec namreč podjetje prevzema zaradi možnosti in priložnosti, ki jih posel podjetniku nudi na dolgi rok. Za potencialne kupce je torej ključnega pomena, da bo podjetje tudi po takšnem pretresu, zmožno ustvarjati prihodke in zaslužek, vsaj na ravni kot jih je imelo pred tem izrednim dogodkom. Na podlagi zmožnosti ponovne vzpostavitve poslovanja po obdobju epidemije, lahko delimo podjetja v naslednje 3 kategorije:

  • “Business as usual” – podjetje posluje v nespremenjenem obsegu;
  • Poslovanje podjetja se je močno skrčilo;
  • Poslovanje podjetja se je povsem zaustavilo;

Največji izziv pri vrednotenju in posledično tudi možnosti prodaje, se pojavlja pri 2. in 3. kategoriji, torej pri podjetjih, na katera je takšen pretres na trgu vplival negativno in prav na takšna podjetja se nanašam tudi v nadaljevanju.

V kolikor je podjetje med epidemijo s poslovanjem prenehalo in tudi po zaključku epidemije poslovanja ne bo ponovno vzpostavilo, se je potrebno zavedati, da kupec vstopa v situacijo, ki je praktično enaka pričetku poslovanja “iz nič”. Prihodkov in kupcev ni, zaslužka ni, težko bo prodajalec zagovarjal vrednost na podlagi stanja, ki je stvar preteklosti, če je nova realnost bistveno drugačna. V takšnem primeru ima kupec bistveno močnejši argument, da posel vrednoti na podlagi vrednosti sredstev, kot že omenjeno v tem prispevku, “podjetje je vredno najmanj toliko, kolikor je vredno premoženje podjetja”.

V primeru, ko se je poslovanje po epidemiji znova vzpostavilo, vendar v zmanjšanem obsegu, pa bo kupec posel želel vrednotiti na podlagi novih kazalnikov poslovanja. Že res, da kupec v osnovi posel prevzema zaradi bodočih koristi in kazalniki iz preteklosti lahko nakazujejo možnost za prihodnje poslovanje, vendar se je potrebno hkrati zavedati, da kupec posel vrednoti na podlagi obstoječga stanja. Ponovno lahko potegnemo vzporednico z nakupom nepremičnine – kupec stanovanje običajno kupi na podlagi potenciala in vizije, vrednoti pa glede na stanje, v kakršnem stanovanje prevzema. Podobno je pri prodaji posla, kupec praviloma ni pripravljeni plačati za delo, ki ga bo moral v bodoče opraviti sam. Zopet smo pri dejstvu, “več kot je v poslu zaslužka, več je posel vreden” in prav zaslužek oziroma pričakovan zaslužek v obdobju po ponovnem zagonu gospodarstva, bo postalo novo merilo za vrednotenje.

Če se torej vrednosti podjetij v času gospodarske rasti gibljejo v rangu multiplikatorjev denarnega toka, ki so običajno višji zneski, pa se vrednosti podjetij med recesijo pomikajo bližje vrednosti sredstev, to še posebej velja za podjetja, pri katerih se recesija močno pozna. Na kateri točki med temi vrednostmi se bo ustavila vrednost pri posamezni transakciji pa je odvisno od “trdoživosti” posla in vizije kupca, pa tudi od pogajalskih sposobnosti obeh strani.

Kaj pa vse skupaj pomeni za izkupiček prodajalca? Večina podjetnikov se je za preživetje v obdobju gospodarskega odklona moralo bodisi dodatno zadolžiti ali pa stroške pokrivati iz lastnih finančnih sredstev. V najboljšem primeru, torej če se je podjetje po epidemiji vrne na predhodno raven poslovanja in posledično lahko predpostavljamo enako vrednost posla z vidika kazalnikov denarnega toka (SDE, EBITDA), bo dodaten dolg, ki se je nabral v obdobju neposlovanja, praviloma ostal breme prodajalca. Ne glede na strukturo prodaje (prodaja poslovnega deleža ali prodaja sredstev podjetja) je cena običajno oblikovana pod predpostavko “debt free”, kupec torej posel ali podjetje prevzema brez obveznosti. Če kupec prevzame podjetje skupaj z obveznostmi, bodo med epidemijo pridobljene obveznosti, pri prodaji poslovnega deleža torej znižale končen izkupiček prodajalca. Podobno velja pri prodaji sredstev, tudi če prodajalec uspe dogovoriti enako ceno, kot je bilo ovrednoteno pred izbruhom epidemije, je velika verjetnost, da bodo prodajalcu po zaključku epidemije ostale bistveno večje obveznosti, ki jih bo seveda pokrival iz prejete kupnine, vse skupaj pa se ponovno odraža na manjšem končnem izkupičku prodajalca.

 

Potrebujete pomoč pri oceni vrednosti vašega podjetja?

Kontaktirajte nas in skupaj se bomo pogovorili o tem ali je vaše podjetje možno prodati, koliko bi lahko znašala tržna vrednost, kdo vse bi lahko bili kupci in hkrati preverili možnosti medsebojnega sodelovanja pri prodaji vašega podjetja.

 

Avtor prispevka:
Tomo Senekovič,
svetovalec pri prodaji podjetij,
idejni vodja in ustanovitelj spletnega portala BorzaPosla.si.